Vsi, ki smo se usposabljali za delo v javnem zdravju, smo se učili o nevarnostih, ki jih je in jih potencialno bo prinesla pandemija. V zgodovinskih spisih so ostali pretresljivi zapisi o pandemiji ‘španske gripe’, ki je kruto kosila tudi po slovenskih deželah po prvi veliki vojni v 20.stoletju. Veliko ljudi se je pozneje tolažilo, da so takrat bili ljudje pač slabo odporni, pa tudi izmučeni od dolgih štirih let 1.svetovne vojne. V 2.polovici 20.stoletja so se nevarnosti pojavljale vedno pogosteje. Ena od teh, hongkonška gripa v letih 1968 in 1969, je bila tudi že usodna za vsaj en milijon zemljanov in nekateri smo jo tudi doživeli in preživeli na lastni koži.
Potem je bilo dolgo časa precej mirno, več in več okužb smo začeli uspešno preprečevati s cepivi ali pa zdraviti z antimikrobnimi zdravili. Zgodaj ob prestopu v 21.stoletju pa smo se spet začeli soočati s pandemskimi nevarnostmi, ki pa so se zdaj kar vrstile. Najprej sars, prva pandemija s smrtonosnim korona virusom, pri katerem je bilo zamejevanje uspešno in zaradi značilnosti okužbe je bila resnična pandemija zatrta zelo zgodaj v letu 2003. Zbolelo je le 8096 oseb po vsem svetu in 774 jih je umrlo. Pozneje je sars dejansko izginil in po letu 2004 ni bilo več registriranega primera. Že leto potem smo spet imeli pandemijo, tokrat tkim. ptičje gripe (H5N1), ki jo je tudi uspelo zamejiti. Ker je bila tudi to zoonoza, so bili pomembni ukrepi na piščančjih farmah, čeprav so se različni sorodni tipi pojavljali pri gojenih pticah še vrsto let po tej pandemiji. Prvo desetletje 21.stoletja je potem sklenila še ena pandemija gripe, kjer je virus preskočil z živali na človeka, tokrat je bila to svinjska gripa v letu 2009. Ta je bila še posebej zaskrbljujoča, saj se je širila hitreje kot ptičja in prvič se je zbudil neprijeten občutek, da bomo morda pandemijo težko obvladali. Zaradi vrste značilnosti, od relativno majhne smrtnosti, pa do tega, da je prizadela predvsem otroke in mlajše odrasle, ki niso imeli hujših zapletov, je tudi ta prešla v nekakšno stabilno fazo. Nato je bilo pa še zelo hitro izdelano cepivo in krog zapore okrog pandemije je bil sklenjen.
Pandemski načrti so vedno obstajali in so tudi navajali vrsto ukrepov, od tistih v zdravstvu do vseh različnih ukrepov, ki jih bo morala sprejeti in izvajati država. Seveda pa je res, da nobena država ni bila pripravljena na to, kar se je zgodilo s COVID-19. Pri tej pandemiji se je staknila cela vrsta neugodnih okoliščin od velike stopnje kužnosti, preko prenosov z nesimptomatskih oseb in oseb v inkubaciji, pa do možnosti aerosolnega prenosa okužbe in še bi lahko naštevali. Pa še ob vseh spoznanjih, s katerimi se soočamo skoraj vsak dan, nam je še veliko ne v celoti pojasnjenega. Dolgo se že verjetno ni zgodilo, ko tudi najbolj izkušeni zdravniki priznajo, da se s čim podobnim še niso srečali. Predvsem pa se je zgodilo, da smo soočeni z virusom, na katerega ni imun nihče in da je seveda tveganje okužbe prava ruska ruleta. Čeprav smo se v pandemskih planih poskušali pripravljati tudi na možnost, da bo zbolelo zelo veliko ljudi in tudi zdravstvenih delavcev, pa je bil prejšnji model zasnovan predvsem na modelu gripe, kjer je delež bolnikov s težkim potekom bistveno manjši, kot je sedaj pri COVID-19. To dejstvo, ki je postalo očitno že med epidemijo na Kitajskem, je še posebej zaskrbelo tako epidemiologe, kot tudi infektologe po svetu. Postalo je namreč jasno, da neobvladanje pandemije lahko vodi v zamajanje samih temeljev zdravstvenega sistema in posledično celotne družbe. Tako je prišlo do hitrega in skokovitega oblikovanja vedno bolj omejujočih ukrepov za vsakdanje delovanje sodobne družbe: zapore meja, onemogočanje potovanja, potem omejitve zbiranja oseb, končno do družbenega razmikanja z maksimalnim omejevanjem stikov med ljudmi, ustavljanje družbenega življenja in celo industrije. Zagotovo si pred enim letom ne bi mogli niti v najhujših sanjah misliti, da se kaj takega lahko zgodi, še manj pa, da bodo države take ukrepe tudi dejansko in dosledno izvajale.
Nihče ni popolnoma varen pred okužbo in norebitnimi zdravstvenimi zapleti, zato je najbolj pomembno preprečevati okužbo. Ostaja veliko neznank, a strokovnjaki in znanstveniki širom po svetu pospešeno iščejo rešitve, znanost bo pomembno prispevala k reševanju problema na področju zdravstva. Do takrat je pomembno, da vsi spoštujemo in izvajamo ukrepe, tako varujemo sebe in druge, še posebej za tiste, ki med krizo neprekinjeno delajo za vse nas.
Slovenski zdravstveni sistem in celotna država sta se na pandemijo odzvala robustno in zagotovila zmogljivosti za bolnišnično zdravljenje težjih bolnikov z reorganizacijo dela največjih in specializiranih bolnišnic, s čimer sta izkazala zelo visoko stopnjo pripravljenosti. Država je dodala svoje tudi s prvim paketom ekonomskih ukrepov zaradi zaustavljanja gospodarskih dejavnosti. Seveda pa je kljub vsemu zdravstvo na veliki preskušnji. Ustavljeno je bilo obravnavanje nenujnih stanj, ostalo je le delo na urgenci, obravnava nosečnic in porodnic, onkoloških bolnikov in težjih poškodovancev. Vse to naj bi se spet sprožilo, ko bo na zalogi dovolj zaščitne opreme.
Ukrepi nedvomno že kažejo pozitivne učinke, saj v Sloveniji, za razliko od mnogih drugih držav, ni prišlo do tako skokovite rasti števila okužb, tudi z napori številnih javnozdravstvenikov na terenu, ki so neumorno iskali okužene in njihove stike, opravljali epidemiološke ankete ter svetovali tako prizadetim, kot tudi splošnemu prebivalstvu. V nadalnjih fazah pandemije bo še veliko izzivov, s katerimi se bomo soočali tudi javnozdravstveniki v naslednjih mesecih in letih. Pomagati bomo morali s strokovnim znanjem in nasveti, da bomo skupaj preudarno ponovno zagnali vrsto dejavnosti po tistem, ko bodo za to dani pogoji. Upamo lahko, da bo čimprej prišlo do razvoja cepiva, ki bo edino lahko učinkovito zaustavilo pandemijo. Po drugi strani pa je veliko upanja tudi v razvoju zdravil, ki bi jih lahko uspešno uporabljali pri bolnikih s težjim potekom in jim tako prej povrnili zdravje in preprečili najhujši potek, ki se lahko konča s smrtjo.
Vsem javnozdravstvenikom, vsem zdravstvenim delavcem, še posebej pa zdravnikom, medicinskim sestram, zdravstvenim tehnikom in vsem drugim, ki so v ospredju boja proti COVID-19 velja velika zahvala za vsa prizadevanja in dolge dneve, ki jih preživljajo na delovnem mestu, kjer rešujejo življenja okuženih in mnoge že vračajo nazaj v domače okolje. S skupnimi močmi in odgovornim izvajanjem vseh učinkovitih ukrepov bomo prispevali najprej k ublažitvi pandemije in nato postopoma tudi k njenemu umirjanju in usihanju.
Ostanimo zdravi, pomagajmo pomoči potrebnim in dejavno prispevajmo k zamejevanju pandemije ter k čimprejšnji vrnitvi v bolj normalno vsakdanje življenje!
Doc. dr. Tit Albreht, dr.med.
Presednik Sekcije za preventivno medicino
