Povzetek okrogle mize ““Izzivi in priložnosti krepitve kompetenc na področju javnega zdravja”
Okrogla miza je bila posvečena pregledu stanju na področju kadra, kompetenc in pedagoškega dela pri krepitvi javnozdravstvene mreže. Moderator je bil prim. prof. dr. Ivan Eržen.
Udeleženci:
- dr. Lijana Zaletel Kragelj, MFUL
- dr. Branko Bregar, NIJZ
- Rok Poličnik, NIJZ
- Matej Vinko, NIJZ
- Eva Hafner, NIJZ
V debati so udeleženci izpostavili sledeče izzive:
Odnos do predmeta javno zdravje na MFUL je pogosto neprimeren s strani vodstva Univerze/MF LJ in se čas namenjen temu področju krči. Stanje na MF UM je nekoliko boljše, več je razumevanja za razvoj stroke na tem področju. Opaža se, da študenti MF UM odnesejo več znanja s tega področja in izkazujejo v povprečju večje zadovoljstvo s predmetom. Preveliko število študentov na MF UL otežuje posodobitev izvajanja pouka, rabo sodobnejših metod in delo v manjših skupinah.
Specializantom primanjkuje znanja o vodenju, kar se pozna ob začetku samostojnega dela kot specialistov. Bilo bi potrebno razmisliti o pridobivanju le-tega v času specializacije.
Predstave, ki jih imajo specializanti o javnem zdravju se oblikujejo še v času študija in dobre izkušnje iz vaj in seminarjev tudi lahko prispevajo k odločitvi za specializacijo javnega zdravja. Sicer se dogaja, da je javno zdravje “v rezervi”, če prvotna izbira ni možna ali se specializant iz različnih razlogov ne najde v le-tej (ima drugačna pričakovanja). Specializanti se praviloma odločajo za javno zdravje, če se ne vidijo v ozkih področjih kliničnih predmetov, čeprav se zavedajo zamaknjenega učinka javnozdravstvenega dela. Prav tako jih motivira pestrost področij in širina javnega zdravja ter pomen za populacijo.
Zelo pomembno za motivacijo in usmeritve je delo mentorja, ki lahko dodatno zainteresira in motivira specializanta, ali ga tudi demotivira in prispeva celo k prekinitvi specializacije. Partnerski odnos z mentorjem in vključevanje specializantov v čimveč različnih projektov ali aktivnosti v času specializacije. Pomembno je, da imajo svojo nalogo, in določeno stopnjo odgovornosti.
Raba sodobnih orodij kot je npr. MOODLE je že stalnica na CUPPPZ, za izobraževanja izvajalcev v Centrih za krepitev zdravja, kar bi se morda lahko uporabilo tudi pri študentih v okviru predmeta javno zdravje za posodobitev pouka, saj je pristop enostaven in nezahteven. Še posebej dobrodošlo pa je to orodje v okviru vseživljenjskega učenja.
Enormen razvoj Umetne inteligence je globalno dejstvo in raba le-te (z upoštevanjem etičnih in strokovnih standardov) bo postala stalnica tudi na področju javnega zdravja, za kar je potrebno razvijati kompetence – še posebej pedagoškega kadra.
Povzetek okrogle mize “Katere okoljske izzive naslavlja Deklaracija iz Budimpešte? “
Okrogla miza letošnjega rednega letnega srečanja Sekcije je bila posvečena okoljskim izzivom, ki jih obravnava Deklaracija 7. ministrske konference o okolju in zdravju, krajše Deklaracija iz Budimpešte, sprejeta julija 2023.
Ker dokument kliče k takojšnjim ukrepom, povezanim z blaženjem trojne okoljske krize (podnebne spremembe, onesnaževanje okolja in izguba biotske raznovrstnosti), smo s sogovornicami
- Nino Pirnat, NIJZ,
- dr. Majo Sočan, NIJZ,
- mag. Simono Uršič, NIJZ,
- dr. Vesno Viher Hrženjak, NIJZ,
- dr. Anjo Jutraž, NIJZ,
- Janjo Turšič, ARSO,
- Špelo Žohar, MOPE
iskali inovativne rešitve in priložnosti za medsektorsko sodelovanje (k obojemu Deklaracija spodbuja), hkrati pa osvetlili tudi razmere v Sloveniji in nujne korake, ki čakajo našo državo. Okroglo mizo sem moderirala Nika Benedik.
Sogovornice so se strinjale, da izmed okoljskih dejavnikov največje tveganje za zdravje prebivalcev predstavljajo podnebne spremembe in onesnaženost zunanjega zraka; ta zadnji preprosto zato, ker posameznik nima izbire – vdihniti mora. Ob razpravi o uničujočem vplivu podnebnih sprememb, ki prizadenejo tudi zdravstvene sisteme, je bila izpostavljena dvosmernost – da zdravstvo po eni strani odpravlja zdravstvene posledice podnebnih sprememb, po drugi pa te spremembe povzroča tudi samo. Zato je nujna vzpostavitev zdravstvenih sistemov prihodnosti (zelenih in odpornih), pri čemer je naša država, žal, šele na začetku. In pri zahtevani preobrazbi, so se strinjale sogovornice, bo pomembnejšo vlogo igrala tudi politična volja.
Izpostavile so tudi večplasten vpliv grajenega okolja na telesno, duševno in socialno zdravje prebivalcev. Zelene površine, kakovost javnega prostora, mobilnost, mešana raba zemljišč in podobni elementi namreč spodbujajo zdrav življenjski slog, zmanjšujejo tveganje za kronične bolezni in krepijo socialno vključenost – a nujno je tesno prepletanje urbanizma, javnega zdravja, psihologije in tudi nevroznanosti. Premike je v Sloveniji moč sicer zaznati, a interdisciplinarni pristop bo za večje preboje treba okrepiti.
Sogovornice so pozornost namenile tudi pristopu Eno zdravje, ki ga bodo, kot je izpostavljeno v Budimpeški deklaraciji, države uporabljale kot temeljni pristop za preprečevanje in obvladovanje tveganj, kot so zoonoze, vektorsko prenosljive bolezni ter pojav odpornosti na protimikrobna zdravila. Glede na podnebne spremembe je pričakovati, da bo to breme v prihodnje preraslo v pomemben javnozdravstveni izziv, zato je nujno izboljšati spremljanje nalezljivih bolezni, prenašalcev vektorjev in povezavo z okoljskimi podatki – da bo mogoče zasnovati modele, ki bodo v podporo naprednim sistemom zgodnjega obveščanja.
Glede onesnaženosti zunanjega zraka so sogovornice izpostavile zimsko »obremenjenost« zraka z delci PM in poletno z ozonom ter zdravstvena tveganja, ki jih oboje prinaša – ne vsem skupinam v enaki meri oziroma otrokom, starejšim in kroničnim bolnikom bolj neusmiljeno.
Zadržale so se pri podatkih o tem, koliko prezgodnjih smrti lahko v Sloveniji pripišemo izpostavljenosti z delci onesnaženemu zraku, potegnile primerjave z drugimi evropskimi državami, ponudile nekaj povsem praktičnih nasvetov, povezanih tako z rekreacijo kot z ravnanji vsakega posameznika v izogib dodatnemu onesnaževanju zraka, opozorile pa so tudi na lani prenovljeno evropsko Direktivo o kakovosti zunanjega zraka, ki uvaja strožje mejne vrednosti ter razširja nabor spremljanih onesnaževal. Ti novi standardi bodo sicer začeli veljati 1. januarja 2030, a za Slovenijo je jasno že danes, da jih do roka ne bo zmogla izpolniti.
Sogovornice so se tudi strinjale, da je v primerjavi s starejšimi mednarodnimi dokumenti Budimpeška deklaracija v marsičem prelomna, med največjimi ovirami pri izvajanju deklaracije na nacionalni ravni pa so brez izjeme omenile politično voljo, interdisciplinarno in medsektorsko sodelovanje.
Datoteke:
Evropska partnerstva_razsikave in inovacije NIJZ _PARC (pdf)
Predstavitev 05122025 Evropski proces okolja in zdravja in Budimpesta (pdf)
