SPM

NOVINARSKI ZAJTRK na temo POMEN OZAVEŠČANJA LAIČNE JAVNOSTI O UKREPIH ZA ZMANJŠANJE TVEGANJA IN PREPREČEVANJE OKUŽB Z RESPIRATORNIM SINCICIJSKIM VIRUSOM – NOVI PRISTOPI

By SekcijaSPM

21. 21. 10. 2024

Moderator Zoran Simonović

Predavanja (ppt): 

EPIDEMIOLOŠKA SITUACIJA NA PODROČJU OKUŽB Z RSV V SLOVENIJI (mag. Katarina Prosenc Trilar)

POTEK OKUŽB Z RSV (asist. Tatjana Mrvič)

MOŽNOSTI ZAŠČITE NOVOROJENČKOV IN STAREJŠIH S CEPLJENJEM (doc. dr. Alenka Trop Skaza)

IZKUŠNJE Z RSV IN CEPLJENJEM OTROK (Denis Baš)

Predstavitve_RSV_21.10.2024

Sekcija za preventivno medicino Slovenskega zdravniškega društva je 21. 10. 2020 v Ljubljani organizirala novinarsko konferenco z naslovom »Pomen ozaveščanja laične javnosti o ukrepih za zmanjšanje tveganja in preprečevanje okužb z respiratornim sincicijskim virusom – novi pristopi«. Na njem so sodelovali strokovnjaki s tega področja: Zoran Simonović, dr. med. spec. javnega zdravja, Mag. Katarina Prosenc, dr. med. spec. mikrobiologije, Asist. Tatjana Mrvič, dr. med., spec. infektologije, vodja RSV skupine za profilakso v UKC Ljubljana, Doc. dr Alenka Trop Skaza, dr. med. spec. epidemiologije, Denis Baš, dr. med. spec. pediatrije in gostja Maja Krajnc, dr. med. spec. pediatrije.

Resporatorni sincicijski virus (RSV) je med najpogostejšimi povzročitelji okužb dihal. Medtem ko pri odraslih in starejših otrocih bolezen poteka praviloma blago, pa se pri dojenčkih in starejših odraslih lahko zaplete. Od letos je na voljo cepljenje proti RSV za nosečnice, ki tako zaščitijo svojega dojenčka v prvih šestih mesecih življenja, in za osebe, stare 60 let in več. Za nosečnice je cepljenje brezplačno, torej v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Proti RSV se je v nosečnosti cepila tudi Maja Krajnc. Odličitev ni bila težka, saj kot pediatrinja pozna bolezen. Poleg tega ima še dva otroka, ki zaradi česar je verjetnost, da bosta domov prinesla okužbo, velika. Zato se ji je zdelo odlično, da ima možnost zaščititi svojega dojenčka, ki bo kmalu prišel na svet.

RSV je zelo nalezljiv virus, do svojega drugega leta se z njim srečajo praktično vsi otroci. Imunost na ponovno okužbo je pri RSV kratkotrajna, torej se lahko z njim okužimo tudi dvakrat v isti sezoni. RSV na leto po svetu povzroči okoli 33 milijonov okužb spodnjih dihal pri otrocih, mlajših od pet let, 3,6 milijona teh otrok je hospitaliziranih, okoli 100.000 pa jih umre. Breme RSV je večje v državah v razvoju, je povedala virologinja mag. Katarina Prosenc Trilar z NLZOH.

Dojenčki, zlasti če so prezgodaj rojeni, imajo hujšo prirojeno srčno napako ali kronično pljučno bolezen, so med tistimi skupinami prebivalstva, pri katerih je večje tveganje za težji potek okužbe z RSV. RSV je najpogostejši vzrok za akutni bronhiolitis pri majhnih otrocih, kar 30 odstotkov dojenčkov, ki zbolijo za RSV namreč potrebuje zdravniško oskrbo, dva do trije odstotki pa tudi bolnišnično oskrbo, je povedala infektologinja z UKC Ljubljana asist. Tatjana Mrvič.

Zato je zelo pomembno, da se nosečnice cepijo proti RSV, saj s tem zaščitijo svojega novorojenčka v prvih mesecih življenja, je dodala epidemiologinja z NIJZ doc. dr. Alenka Trop Skaza. Poudarila je, da je cepljenje proti RSV zelo varno tako za nosečnico kot dojenčka. Ko se nosečnica cepi, njeno telo ustvari protitelesa, ki se prek posteljice prenesejo na dojenčka. Ta protitelesa dojenčka varujejo v prvih mesecih življenja, ko je najbolj ranljiv za težak potek bolezni – bronhiolitis, pljučnico itd. Okužba  lahko pri tako majhnih otrocih pušča tudi trajne posledice, kot je astma, ki se vlečejo tudi v odraslost.

Cepljenje proti RSV je za nosečnice brezplačno, torej se ga opravi v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. Cepljenje se priporoča od 24. do vključno 36. tedna nosečnosti (to pomeni od 24 tednov in 0 dni do 36 tednov in 6 dni). To je obdobje, ko se lahko razvije dovolj protiteles, ki se prenesejo na plod in nudijo zaščito po rojstvu.

Cepljenje se opravi z enim odmerkom cepiva proti RSV. Cepivo proti RSV zaenkrat ni sezonsko cepivo, saj še ni podatkov o trajanju zaščite. Zaenkrat tudi ni priporočil za ponovno cepljenje ob naslednji nosečnosti. Cepljenje prav tako nima nobenega vpliva na dojenje, torej lahko mama otroka po rojstvu nemoteno doji.

Pediater z Zdravstvenega doma Kamnik Denis Baš je predstavil še nekatere druge napotke, kako lahko pri otrocih zmanjšamo možnost za okužbe dihal in zmanjšamo posledice. Tako svetuje staršem, naj sledijo cepilnemu program otroka, naj posameznih cepljenj ali odmerkov ne izpuščajo. Otroka naj zaščitijo tudi proti pnevmokoku in gripi – obe cepljenji sta brezplačni. Nosečnica naj poleg cepljenja proti RSV odloči tudi za cepljenje proti oslovskemu kašlju, to se opravi vsako nosečnost. Prav tako svetuje dodajanje vitamina D ter splošne higijenske ukrepe ter naj se sorojenca novorojenčka izpuše iz vrtca, dokler dojenček ni star šest mesecev.

Cepljenje proti RSV pa se priporoča tudi osebam, starim 60 let in več, a je za njih cepljenje samoplačniško. Tudi pri teh je potek okužbe lahko težak z zapleti. Zlasti so lahko nevarni izbruhi RSV v domovih starejših občanov, kjer je več krhkih starejših oseb. Lahko pa RSV poslabša tudi potek kronične bolezni pri posamezniku. Prvi podatki kažejo, da pri starejših od 60 let zaščita po cepljenju proti RSV traja vsaj dve leti.

Novinarski zajtrk, 21.10.2024, Hotel CITY Ljubljana

P R O G R A M

           *ogled prezentacij bo možen na spletni strani SPM www.spm.si z vstopnim geslom kadarkoli do konca oktobra 2025

Predvideno srečanje obeležitve 50 let delovanja Sekcije za preventivno medicino bo bo 6. 12. 2024 v Ljubljani. Vabljeni, da si rezervirate datum.

Zaključki SKLOPA 1

»KAJ VSE SMO ŽE IN KAJ ŠE MORAMO NAREDITI, DA BI POVEČALI PRECEPLJENOST PROTI HPV?«

Potrebujemo:

• učinkovita, jasna sporočila;
• direkten kontakt s starši (bistvenega pomena je ozaveščanje staršev na roditeljskih
  sestankih). Gradivo je le podpora za domov;
• kratke, jedrnate informacije o koristih cepljenja;
• pozitiven nagovor in ne strašenje, »obveščaj in ne prepričuj!« ;
• naslavljanje varnosti in učinkovitosti cepiva;
• pogovore s starši o tem kaj jih skrbi. Odprto komunikacijo;
• ozaveščanje tudi necepljenih mladih (mladi promotorji cepljenja, vplivniki, prireditve
  za socialna omrežja, zgodbe mladih žensk, ki so prebolele RMV);
• zaupanje;
• izobraževanje zdravstvenih delavcev o pomenu cepljenja– enotnost informacij.
• izobraževanje predavateljev;
• izobraževanje šolskih delavcev;
• skupnostni pristop (izobraževanje in sodelovanje različnih partnerjev v lokalni
  skupnosti za doseganje istega cilja);
• učinkovite, neagresivne medijske kampanje. Izobraževanje medijev;
• digitalne opomnike;
• seznam najpogostejših vprašanj, ki jih je potrebno široko in razumljivo nasloviti;
• ciljane intervencije, glede na ugotovitve raziskav.

Pripravili: Neda Hudopisk in Zoran Simonović

Zaključki SKLOPA 2

Uvod: 

Epidemija novega koronavirusa, ki je trajala približno dve leti, je močno vplivala na obvladovanje in komuniciranje na področju kroničnih nenalezljivih bolezni, saj je obladovanje nalezljive bolezni imelo prednost. Vendar smo že zelo zgodaj prepoznali, da je epidemija novega koronavirusa dejansko sindemija s kompleksnimi družbenimi posledicami, kjer je epidemiji nalezljive bolezni priključen enako pomemben element nenalezljivih bolezni, katerih breme se lahko tekom epidemije zaradi prelaganja na stranski tir ali celo zaradi samih ukrepov namenjenih obladovanju nalezljive bolezni poslabša, posledice pa ostanejo prisotne še dolgo potem, ko je epidemija za nami. 

V sklopu »Nenalezljive bolezni« smo na rednem letnem srečanju Sekcije za preventivno medicino Slovenskega zdravniškega društva, katere slogan je bil »POMEN USTREZNE KOMUNIKACIJE S CILJNIMI JAVNOSTMI V JAVNEM ZDRAVJU«, slišali primere dobrih in slabih izkušenj komuniciranja več predstavnikov, ki se ukvarjajo z javnozdravstvenim obvladovanjem nenalezljivih bolezni. V okrogli mizi z naslovom »Izzivi javnozdravstvenega komuniciranja v post-covidnem obdobju« pa so predavatelji skupaj z moderatorjema ter strokovnjakoma s področja komuniciranja naslovili posledice in prihodnje korake, da bo komuniciranje in s tem obladovanje nenalezljivih, kroničnih bolezni v kriznih razmerah v prihodnje bolj uspešno. 

Glavni zaključki o komuniciranju nenalezljivih bolezni med epidemijo novega koronavirusa so bili: 

– da je bila pomembna ovira vzpostavitev novih posvetovalnih skupin, ki niso upoštevale že obstoječih javnozdravstvenih struktur in tudi niso v dovoljšni meri vključevale strokovnjakov javnega zdravja, ki bi sicer morali imeti osrednjo vlogo v takšnih razmerah. Slednji bi lahko s svojim znanjem in izkušnjami pomembno pripomogli, da se zmanjšajo kolateralne posledice na drugih za zdravje pomembnih področjih in so ukrepi ves čas pravilno uravnoteženi; tudi sam Direktorat za Javno zdravje pri Ministrstvu za zdravje je bil izključen iz odločevalskih struktur in je bil predvsem v vlogi pojasnjevalca ukrepov; 

– da je bila komunikacija z odločevalci nezadostna in da nismo bili dovolj slišani, tudi ko je akutna, prva faza epidemije že minila; 

– da je NIJZ kot upravljalec preventivnih programov izgubil nekaj zaupanja s strani izvajalcev na terenu, ker ni dovolj uspešno zaščitil izvajanja preventivnih programov; 

– da je bilo komuniciranje neusklajeno tudi znotraj javnozdravstvene stroke in je zamujalo; 

– da bi morali biti kljub oviram javnozdravstveniki bolj aktivni in uspešni pri branjenju ter izvajanju naše vloge kot primarnega upravljalca javnozdravstvene krize; 

– da smo po drugi strani intenzivirali komuniciranje z ostalimi deležniki – javnostjo, uporabniki storitev, NVO in drugimi – in so se torej po svojih močeh kljub vsemu trudili predati sporočilo, da je obvladovanje nenalezljivih bolezni ključno tudi med epidemijo novega koronavirusa; 

– da so presejalni programi združili moči, preprečili nadaljnje ustavitve programov in organizirali številne kampanje, za kar so bili tudi nagrajeni z nagradami uglednih teles. 

Predlogi za izboljšave, ki izhajajo iz sklopa, so: 

– Ni dvoma, da bodo prihodnje podobne krize sledile in sedaj je čas, da se uvedejo izboljšave ter pripravijo načrti z jasno opredeljenimi pristojnostmi. Pripravljenost na podobne krize v prihodnosti je tudi zakonska obveza Slovenije do Evropske komisije. 

– Zaupanje je potrebno graditi pred kriznim obdobjem in se med krizo samo nasloniti na že obstoječe dobre odnose. 

– Strokovnjake za komuniciranje je nujno vključevati ne samo pri diseminaciji ukrepov ampak že pri samem načrtovanju ukrepov, ker lahko do določene mere predvidijo in preprečijo negativne posledice določenih ukrepov. Vlagati je potrebno več v izobraževanje zdravstvenih delavcev o komuniciranju v zdravstvu. 

– Glede dejstva, da medij v sodobni družbi velikokrat sami kreirajo oziroma pomembno sooblikujejo mnenje družbe, je naloga javnozdravstvene stroke, da precej izboljša sodelovanje z njimi (kar lahko koristi tako v mirnih kot v kriznih obdobjih) in na ta način poveča zaupanje v naše delo. 

– Neposredno in odkrito se moramo pogovoriti o morebitnih napakah in odločitvah, ki smo jih (nehote) storili tekom epidemije novega koronavirusa v imenu spopadanja s krizo. Le tako bomo zvišali ugled in zaupanje v našo stroko, kar pomeni, da moramo prevzeti odgovornost za svoja (ne)dejanja v času epidemije in vse to ustrezno skomunicirati tako znotraj strokovne kot tudi splošne javnosti. 

– Lotiti se moramo izzivov javnozdravstvenega komuniciranja v post-covidnem obdobju na način, da bomo krepili pomen javnozdravstvene stroke in obenem postali bolj verodostojen partner vsakega prebivalca Slovenije. V času mirnih razmer moramo intenzivno delati na prepoznavi in večanju zaupanja v javnozdravstveno stroko med prebivalci, odločevalci in zdravstvenimi inštitucijami, da bo ob krizi upoštevana v največji možni meri. 

– Ob morebitni ponovni javnozdravstveni krizi moramo suvereno prevzeti vlogo, ki naši stroki povsem pripada: idejni nosilec izvedbenega načrta soočanja s epidemijo hkrati pa sodelovati pri preprečitvi infodemičnega efekta epidemije. 

– Sodelovati moramo z medij javnega obveščanja s ciljem, da maksimalno zmanjšamo polarizacijo družbe v luči zaupanja v storitve konvencionalne medicine. Novi koronavirus je namreč žal vzpostavil polarizacijo mnenj tudi na področjih, ki prej niso bila polarizirana, zaradi česar je zamajano zaupanje v (znanstveno) stroko, kar bo potrebno naslavljati še leta. 

– Izboljšati moramo pridobivanje in razpoložljivost podatkov, predvsem z digitalizacijo, da bomo med naslednjim podobnim kriznim obdobjem lahko hitreje in bolj uspešno komunicirali in vodili epidemijo sledeč na dokazih temelječemu principu (evidence-based). 

Pripravila: Christos Oikonomidis, Ana Mihor 

Zaključki SKLOPA 3

“POMEN USTREZNE KOMUNIKACIJE S CILJNIMI JAVNOSTMI V JAVNEM ZDRAVJU”

Sklop OKOLJE: Ko hrana zakuha vihar

Zaključki in predlogi ukrepov

Obveščanje o tveganju v povezavi s hrano je bistven del analize tveganja na področju zagotavljanja varnosti hrane. Pri nedavnem pregledu splošne živilske zakonodaje v okviru programa REFIT iz leta 2018 je bilo ugotovljeno, da se obveščanje o tveganju na splošno ne šteje za dovolj učinkovito. To močno vpliva na zaupanje potrošnikov v rezultate postopkov analize tveganja. Pri komuniciranju o tveganju gre za ljudi, zato je ključnega pomena najprej poznati in razumeti ciljno občinstvo. Po podatkih Evrobarometra iz leta 2022 smo prebivalci Slovenije bolj zaskrbljeni glede dejavnikov tveganja v hrani v primerjavi s povprečjem v EU. Med vsemi, ki jim prebivalci Slovenije na področju varnosti hrane najbolj zaupamo, pa so splošni zdravniki ali zdravniki specialisti, sledijo znanstveniki, zaposleni na univerzi ali v raziskovalni organizaciji, financirani z javnimi sredstvi ter organizacije za varstvo potrošnikov.

Nenehne družbene, tehnološke in digitalne spremembe od nas že zahtevajo, da prilagajamo komunikacijo tveganj. Premik od tradicionalnih informacijskih virov in komunikacijskih kanalov se bo v prihodnosti verjetno nadaljeval s povečano angažiranostjo na družbenih medijih.

Pri pravočasni, celoviti in usklajeni komunikaciji, ki mora postati standard na področju komunikacije tveganj, bo v pomoč:

• Gradnja ad-hoc ali sistemskih posvetovalnih skupin, ki generirajo usklajene informacije in vključujejo čim več deležnikov na obravnavanem področju, od znanstvenikov, ocenjevalcev tveganja, strokovnjakov tehničnih in družbenih strok, upravljalcev tveganja, do nevladnih organizacij;
• Načrtna vzgoja mladih, s poudarkom na kritičnem presojanju informacij;
• Razvoj ciljnih pristopov komuniciranja za ciljne skupine; informacija mora na enostaven in razumljiv način priti do potrošnika;
• Uporaba takih načinov sporazumevanja pri komunikaciji tveganja, da jih lahko razume večina javnosti;
• Proaktivna, pozitivna, dvosmerna komunikacija z aktivnim vključevanjem splošne javnosti;
• Aktivno vključevanje prepoznanih vplivnikov posameznih družbenih skupin;
• Usklajena terminologija, poznavanje področja;
• Razvoj in krepitev profesionalnih komunikatorjev za področje tveganj;
• Prepoznavanje vloge zdravnikov na primarni ravni (družinskih zdravnikov, pediatrov, ginekologov, specialistov medicine dela, prometa in športa) v komunikaciji tveganj, povezanih predvsem s kemijskimi dejavniki tveganja.

Javno zdravje kot znanost in umetnost preprečevanja bolezni, podaljševanja življenja in izboljševanja zdravja z organiziranimi napori družbe …, se je od sredine 19. stoletja naprej razvijalo skupaj s pojavi in dinamiko velikih zdravstvenih problemov pri ljudeh.

Zgodovinsko gledano so na začetku bile v ospredju epidemiološka preučevanja nalezljivih bolezni, kasneje pa se je znanstveno zanimanje razširilo še na druge zdravstvene probleme prebivalstva, kot so nenalezljive bolezni, duševne motnje in poškodbe, z namenom, da se poiščejo družbeni ukrepi za njihovo omilitev oziroma preprečitev. Moderno Javno zdravje se zdaj na široko usmerja v preučevanje fenomena zdravja, kar se odraža tudi v izrazoslovju, ko govorimo o reproduktivnem zdravju, duševnem zdravju, ustnem zdravju, zdravju skupnosti, politiki zdravja itd.

Javno zdravje kot področje raziskav, izobraževanja in uporabne prakse (znanstvene podlage za družbeno ukrepanje) v razvitem svetu gojijo kot akademsko interdisciplinarno in družbeno priznano vedo, ki v svoje bistvo vključuje medsebojno povezanost bioloških, psiholoških, ekoloških in socioloških komponent. Za družbeno razumevanje pomena sistema zdravstvenega varstva in organizacije zdravstvene dejavnosti je zlasti pomembna socialnomedicinska idejna podlaga javnega zdravja.

Vsebinsko je srečanje večinoma pripravil inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete (MF) v Ljubljani kot Pintarjeve dneve, posvečene začetniku akademske zgodovine medicinske pri nas, organizacijsko pa Slovenska matica. Sodelovali bodo strokovnjaki osrednjih slovenskih javnozdravstvenih ustanov: Ministrstva za zdravje, Nacionalnega inštituta za javno zdravje, MF v Ljubljani, Zdravstvenega doma Maribor in drugi.

Program si lahko ogledate na tej povezavi.

Redno letno srečanje Sekcije za preventivno medicino Slovenskega zdravniškega društva

»POMEN USTREZNE KOMUNIKACIJE S CILJNIMI JAVNOSTMI V JAVNEM ZDRAVJU«

8. december, 2023, Hotel SLON, Ljubljana

POMEMBNO!!! Prijave so do 30.11.2023 oz. do zasedbe mest.

Program (v pdf)

Prijavite se tu

Prijavite se tukaj

Za udeležbo na srečanju ni kotizacije.  Postopek za pridobitev kreditnih točk za zdravnike in medicinske sestre poteka. 

Programski odbor:  doc. dr. Olivera Stanojević Jerković, Neda Hudopisk, dr. med., Zoran Simonović dr. med., Sonja Tomšič, dr. med., Ana Mihor, dr. med., Christos Oikonomidis, dr. med., doc. dr. Andreja Kukec, Asist. Tanja Carli, doc. dr. Urška Blaznik, dr. Marjeta Recek, Mag. Pia Vračko, Mag. Vesna Kerstin Petrič.

Organizacijski odbor:  doc. dr. Olivera Stanojević Jerković, Romana Čepon, mag.

V organizaciji Sekcije za preventivno medicino Slovenskega zdravniškega društva je 25.  septembra 2023, v Hotelu CITY Ljubljana, izveden dogodek namenjen medijem z naslovom »Pomen ozaveščanja laične javnosti o ukrepih za zmanjšanje tveganja in preprečevanje okužb z respiratornim sincicijskim virusom (RSV) pri otrocih«.

Namen dogodka je bil, pred obdobjem pričakovanih novih izbruhov okužb z RSV, opozoriti na nevarnost okužb z le-tem ter promovirati pomen preventivnih ukrepov v splošni javnosti. Na dogodku so aktivno sodelovali Katarina Prosenc, dr. med. spec. mikrobiologije; dr. Maja Sočan, dr. med. spec. epidemiologije; Denis Baš, dr. med. spec. pediatrije, dogodek je povezoval in vodil Zoran Simonović, dr. med. spec. javnega zdravja. Na dogodku je spregovorila tudi gospa Tamara Narat, mamica novorojenčka z izkušnjo okužbe z RSV. Prisotni strokovnjaki so, v debati po predstavitvah odgovarjali na zastavljena vprašanja.

Na povabilo so se odzvali POP TV, Svet na Kanalu A, TV Slovenija, Nova 24ur TV, Radio Slovenija, Nedeljski dnevnik, Žurnal 24 ter STA.

Rezervirajte si datum!

Redno letno srečanje SPM bo potekalo 8.12.2023 v Hotelu Slon med 9 in 17.uro. Program je v pripravi.

Srečanje bo imelo rdečo nit “Pomen ustrezne komunikacije z različnimi ciljnimi skupinami za doseganje javnozdravstvenih ciljev”