Kazalo strani
Zaključki SKLOPA 1
»KAJ VSE SMO ŽE IN KAJ ŠE MORAMO NAREDITI, DA BI POVEČALI PRECEPLJENOST PROTI HPV?«
Potrebujemo:
- učinkovita, jasna sporočila;
- direkten kontakt s starši (bistvenega pomena je ozaveščanje staršev na roditeljskih
sestankih). Gradivo je le podpora za domov; - kratke, jedrnate informacije o koristih cepljenja;
- pozitiven nagovor in ne strašenje, »obveščaj in ne prepričuj!« ;
- naslavljanje varnosti in učinkovitosti cepiva;
- pogovore s starši o tem kaj jih skrbi. Odprto komunikacijo;
- ozaveščanje tudi necepljenih mladih (mladi promotorji cepljenja, vplivniki, prireditve
za socialna omrežja, zgodbe mladih žensk, ki so prebolele RMV); - zaupanje;
- izobraževanje zdravstvenih delavcev o pomenu cepljenja– enotnost informacij.
- izobraževanje predavateljev;
- izobraževanje šolskih delavcev;
- skupnostni pristop (izobraževanje in sodelovanje različnih partnerjev v lokalni
skupnosti za doseganje istega cilja); - učinkovite, neagresivne medijske kampanje. Izobraževanje medijev;
- digitalne opomnike;
- seznam najpogostejših vprašanj, ki jih je potrebno široko in razumljivo nasloviti;
- ciljane intervencije, glede na ugotovitve raziskav.
Pripravili: Neda Hudopisk in Zoran Simonović
Zaključki SKLOPA 2
Uvod:
Epidemija novega koronavirusa, ki je trajala približno dve leti, je močno vplivala na obvladovanje in komuniciranje na področju kroničnih nenalezljivih bolezni, saj je obladovanje nalezljive bolezni imelo prednost. Vendar smo že zelo zgodaj prepoznali, da je epidemija novega koronavirusa dejansko sindemija s kompleksnimi družbenimi posledicami, kjer je epidemiji nalezljive bolezni priključen enako pomemben element nenalezljivih bolezni, katerih breme se lahko tekom epidemije zaradi prelaganja na stranski tir ali celo zaradi samih ukrepov namenjenih obladovanju nalezljive bolezni poslabša, posledice pa ostanejo prisotne še dolgo potem, ko je epidemija za nami.
V sklopu »Nenalezljive bolezni« smo na rednem letnem srečanju Sekcije za preventivno medicino Slovenskega zdravniškega društva, katere slogan je bil »POMEN USTREZNE KOMUNIKACIJE S CILJNIMI JAVNOSTMI V JAVNEM ZDRAVJU«, slišali primere dobrih in slabih izkušenj komuniciranja več predstavnikov, ki se ukvarjajo z javnozdravstvenim obvladovanjem nenalezljivih bolezni. V okrogli mizi z naslovom »Izzivi javnozdravstvenega komuniciranja v post-covidnem obdobju« pa so predavatelji skupaj z moderatorjema ter strokovnjakoma s področja komuniciranja naslovili posledice in prihodnje korake, da bo komuniciranje in s tem obladovanje nenalezljivih, kroničnih bolezni v kriznih razmerah v prihodnje bolj uspešno.
Glavni zaključki o komuniciranju nenalezljivih bolezni med epidemijo novega koronavirusa so bili:
– da je bila pomembna ovira vzpostavitev novih posvetovalnih skupin, ki niso upoštevale že obstoječih javnozdravstvenih struktur in tudi niso v dovoljšni meri vključevale strokovnjakov javnega zdravja, ki bi sicer morali imeti osrednjo vlogo v takšnih razmerah. Slednji bi lahko s svojim znanjem in izkušnjami pomembno pripomogli, da se zmanjšajo kolateralne posledice na drugih za zdravje pomembnih področjih in so ukrepi ves čas pravilno uravnoteženi; tudi sam Direktorat za Javno zdravje pri Ministrstvu za zdravje je bil izključen iz odločevalskih struktur in je bil predvsem v vlogi pojasnjevalca ukrepov;
– da je bila komunikacija z odločevalci nezadostna in da nismo bili dovolj slišani, tudi ko je akutna, prva faza epidemije že minila;
– da je NIJZ kot upravljalec preventivnih programov izgubil nekaj zaupanja s strani izvajalcev na terenu, ker ni dovolj uspešno zaščitil izvajanja preventivnih programov;
– da je bilo komuniciranje neusklajeno tudi znotraj javnozdravstvene stroke in je zamujalo;
– da bi morali biti kljub oviram javnozdravstveniki bolj aktivni in uspešni pri branjenju ter izvajanju naše vloge kot primarnega upravljalca javnozdravstvene krize;
– da smo po drugi strani intenzivirali komuniciranje z ostalimi deležniki – javnostjo, uporabniki storitev, NVO in drugimi – in so se torej po svojih močeh kljub vsemu trudili predati sporočilo, da je obvladovanje nenalezljivih bolezni ključno tudi med epidemijo novega koronavirusa;
– da so presejalni programi združili moči, preprečili nadaljnje ustavitve programov in organizirali številne kampanje, za kar so bili tudi nagrajeni z nagradami uglednih teles.
Predlogi za izboljšave, ki izhajajo iz sklopa, so:
– Ni dvoma, da bodo prihodnje podobne krize sledile in sedaj je čas, da se uvedejo izboljšave ter pripravijo načrti z jasno opredeljenimi pristojnostmi. Pripravljenost na podobne krize v prihodnosti je tudi zakonska obveza Slovenije do Evropske komisije.
– Zaupanje je potrebno graditi pred kriznim obdobjem in se med krizo samo nasloniti na že obstoječe dobre odnose.
– Strokovnjake za komuniciranje je nujno vključevati ne samo pri diseminaciji ukrepov ampak že pri samem načrtovanju ukrepov, ker lahko do določene mere predvidijo in preprečijo negativne posledice določenih ukrepov. Vlagati je potrebno več v izobraževanje zdravstvenih delavcev o komuniciranju v zdravstvu.
– Glede dejstva, da medij v sodobni družbi velikokrat sami kreirajo oziroma pomembno sooblikujejo mnenje družbe, je naloga javnozdravstvene stroke, da precej izboljša sodelovanje z njimi (kar lahko koristi tako v mirnih kot v kriznih obdobjih) in na ta način poveča zaupanje v naše delo.
– Neposredno in odkrito se moramo pogovoriti o morebitnih napakah in odločitvah, ki smo jih (nehote) storili tekom epidemije novega koronavirusa v imenu spopadanja s krizo. Le tako bomo zvišali ugled in zaupanje v našo stroko, kar pomeni, da moramo prevzeti odgovornost za svoja (ne)dejanja v času epidemije in vse to ustrezno skomunicirati tako znotraj strokovne kot tudi splošne javnosti.
– Lotiti se moramo izzivov javnozdravstvenega komuniciranja v post-covidnem obdobju na način, da bomo krepili pomen javnozdravstvene stroke in obenem postali bolj verodostojen partner vsakega prebivalca Slovenije. V času mirnih razmer moramo intenzivno delati na prepoznavi in večanju zaupanja v javnozdravstveno stroko med prebivalci, odločevalci in zdravstvenimi inštitucijami, da bo ob krizi upoštevana v največji možni meri.
– Ob morebitni ponovni javnozdravstveni krizi moramo suvereno prevzeti vlogo, ki naši stroki povsem pripada: idejni nosilec izvedbenega načrta soočanja s epidemijo hkrati pa sodelovati pri preprečitvi infodemičnega efekta epidemije.
– Sodelovati moramo z medij javnega obveščanja s ciljem, da maksimalno zmanjšamo polarizacijo družbe v luči zaupanja v storitve konvencionalne medicine. Novi koronavirus je namreč žal vzpostavil polarizacijo mnenj tudi na področjih, ki prej niso bila polarizirana, zaradi česar je zamajano zaupanje v (znanstveno) stroko, kar bo potrebno naslavljati še leta.
– Izboljšati moramo pridobivanje in razpoložljivost podatkov, predvsem z digitalizacijo, da bomo med naslednjim podobnim kriznim obdobjem lahko hitreje in bolj uspešno komunicirali in vodili epidemijo sledeč na dokazih temelječemu principu (evidence-based).
Pripravila: Christos Oikonomidis, Ana Mihor
Zaključki SKLOPA 3
“POMEN USTREZNE KOMUNIKACIJE S CILJNIMI JAVNOSTMI V JAVNEM ZDRAVJU”
Sklop OKOLJE: Ko hrana zakuha vihar
Zaključki in predlogi ukrepov
Obveščanje o tveganju v povezavi s hrano je bistven del analize tveganja na področju zagotavljanja varnosti hrane. Pri nedavnem pregledu splošne živilske zakonodaje v okviru programa REFIT iz leta 2018 je bilo ugotovljeno, da se obveščanje o tveganju na splošno ne šteje za dovolj učinkovito. To močno vpliva na zaupanje potrošnikov v rezultate postopkov analize tveganja. Pri komuniciranju o tveganju gre za ljudi, zato je ključnega pomena najprej poznati in razumeti ciljno občinstvo. Po podatkih Evrobarometra iz leta 2022 smo prebivalci Slovenije bolj zaskrbljeni glede dejavnikov tveganja v hrani v primerjavi s povprečjem v EU. Med vsemi, ki jim prebivalci Slovenije na področju varnosti hrane najbolj zaupamo, pa so splošni zdravniki ali zdravniki specialisti, sledijo znanstveniki, zaposleni na univerzi ali v raziskovalni organizaciji, financirani z javnimi sredstvi ter organizacije za varstvo potrošnikov.
Nenehne družbene, tehnološke in digitalne spremembe od nas že zahtevajo, da prilagajamo komunikacijo tveganj. Premik od tradicionalnih informacijskih virov in komunikacijskih kanalov se bo v prihodnosti verjetno nadaljeval s povečano angažiranostjo na družbenih medijih.
Pri pravočasni, celoviti in usklajeni komunikaciji, ki mora postati standard na področju komunikacije tveganj, bo v pomoč:
- Gradnja ad-hoc ali sistemskih posvetovalnih skupin, ki generirajo usklajene informacije in vključujejo čim več deležnikov na obravnavanem področju, od znanstvenikov, ocenjevalcev tveganja, strokovnjakov tehničnih in družbenih strok, upravljalcev tveganja, do nevladnih organizacij;
- Načrtna vzgoja mladih, s poudarkom na kritičnem presojanju informacij;
- Razvoj ciljnih pristopov komuniciranja za ciljne skupine; informacija mora na enostaven in razumljiv način priti do potrošnika;
- Uporaba takih načinov sporazumevanja pri komunikaciji tveganja, da jih lahko razume večina javnosti;
- Proaktivna, pozitivna, dvosmerna komunikacija z aktivnim vključevanjem splošne javnosti;
- Aktivno vključevanje prepoznanih vplivnikov posameznih družbenih skupin;
- Usklajena terminologija, poznavanje področja;
- Razvoj in krepitev profesionalnih komunikatorjev za področje tveganj;
- Prepoznavanje vloge zdravnikov na primarni ravni (družinskih zdravnikov, pediatrov, ginekologov, specialistov medicine dela, prometa in športa) v komunikaciji tveganj, povezanih predvsem s kemijskimi dejavniki tveganja.
