Zgodovina

Denimo, da vemo, da se medicina ni pričela s Hipokratom, saj je bil tudi on le člen v dolgi vrsti, ki se je začela davno prej. Res je, da je ravno od “očeta medicine” – Hipokrata, imela medicina v dvatisoč letih ogromno korist, ker je prvi spoznal in oznanjal osnovno resnico zdravniške umetnosti in se je sam po njej tudi ravnal. In ta je, da se da zdravljenje bolnega individua doseči le z opazovanjem ob bolniški postelji in, da je izkustvo zdravniku edini pravi učitelj in mojster.

Čeprav iz Hipokratovega dela veje zahteva po zdravljenju ali pomoči pri ozdravljenju, je neprecenljivo tudi vse razmišljanje o vzrokih nastanka bolezni, o vplivih snovi ter okolja in o načinih širjenja bolezni. In to je povsem blizu sedanjemu preventivnemu razmišljanju, kar še zlasti pričata zanimivi deli “O zraku, vodi in zemlji” ali “Peri aedon, hydaton, topon“, ki je originalno Hipokratovo delo ter obsežen spis, ki ga je napisal sam oziroma s pomočjo  nekaterihsvojih učencev v obliki zbornika sedmih del z naslovom: “Epidemične bolezni I do VII” ali “Epidemion biblia hepta”.

Gerbec je sku šal zdraviti vzročno, z odpravo vzrokov, ki so po njegovem mnenju prispevali k bolezni. Priporočal je zdravljenje in utrjevanje zdravja v toplicah (Dolenjske toplice). Zelo se je zavzemal za preventivo bolezni.

Veljal je za medicinsko avtoriteto na Kranjskem, Avstrijskem in v Italiji. Njegove “Epidemiološke razprave” so bile natisnjene v glasilu Academiae Naturae Coriosorum – Miscellanea Ephemerides in v Opera Medica, velikega angleškega zdravnika Thomasa Sydenhama (1624-1689), utemeljitelja epidemioloških miselnosti. Gerbec je napisal številne razprave in knjige. Bil je prvi “higienik” na slovenskem in je že leta 1710 izdal knjižico z napotki za zdrav način življenja in splošna navodila za varovanje pred nalezljivimi boleznimi. Evropski sloves na področju preventivne medicine, si je pridobil Slovenec iz Solkana, dr. Marko Anton plemeniti Plenčič (1705-1786), profesor na dunajski Univerzi. Po pravici ga prištevamo med predhodnike in znanilce bakteriološke ere. V svojem delu “Opera medico-physica- in quatuor tractatus digesta”, ki ga je leta 1762 izdal na Dunaju, je o nastanku okužbe prebavil postavil hipotezo o “Contagium vivum” – živem kužilu. Podrobno je obravnaval pojem nastanka in širjenja okužbe, podobno kot renesančni znanstvenik Girolamo Fracastro (1478-1553), ki je že postavil temelje znanstvene epidemiologije. Plenčič je šel še dlje in je menil, da je med kontagioznim in epidemičnim obolenjem velika razlika. Trdil je, da isti kontagij povzroča vedno isto bolezen. Ločil je saprofite in patogene mikrobe ter razložil pojme klicenoštva in aktivne imunosti. Razpravljal je tudi o varioli in škrlatinki, ki jo je izredno natančno opisal. Žal tako kot mnogi drugi v tistem času za svoje trditve ni imel eksperimentalnih dokazov in tako ga je šele današnji čas postavil v pravo luč in mu dal priznanje. Nekoliko za Plenčičem je na Goriškem deloval rojak dr.Anton Muznik (1726-1803), doma iz Sv.Lucije na mostu, današnjem Mostu na Soči. Dr. Muznik je leta 1756 in 1767 zdravil in zatiral epidemijo kuge v Transilvaniji. Cesar ga je v priznanje imenoval za protomedika za Goriško in Gradiščansko. Leta 1781 je napisal razpravo “Clima Goritiense”, kjer je opisal zdravstvene in higienske razmere na Goriškem. Po vzoru dr.Kerna pa je leta 1801 vakciniral otroke proti kozam. Za pionirja preventivnega dela, preventivne medicine in epidemiologije pri nas pa moramo šteti zdravnika, sicer kirurga, dr.Vincenca Kerna (1760-1829), ki je bil prvi, ki se je na slovenskem navdušil in uspešno uvedel vakcinacijo proti kozam (variola vera).
Leta 1798 je natisnil propagandno, rekli bi zdravstveno-vzgojno  brošuro v nemščini: “Aufruf an die Bewohner Krains zur allgemeiner Annahme der Kuchpocken-Impfung” ali “Poziv prebivalstvu Kranjske k splošnemu cepljenju proti črnim kozam.” Svoj spis dr.Kern zaključuje takole: “Je še kdo, ki mojemu pozivu ne bi hotel voljno slediti in ne bi podal roke pri tem opravilu, ki je tako koristno za potomstvo Kranjske? Odgovorim glasno: “NE! Na Kranjskem ga takega ni.” Kernu, ki je cepivo za cepljenje otrok dobil iz Celovca sta sledila idrijski fizikus Blaž Hafner in na Goriškem dr.Anton Muznik. Vakcinacijo je goreče podpiral ljubljanski mestni fizik, promedikus Karel Bernard Kogl ali Kogel (1763-1839), po rodu Novomeščan. Hitro širjenje vakcinacije pri nas, proti kateri ni bilo odpora niti med ljudstvom niti med medicinci in ne med duhovščino, je bila predvsem Kernova zasluga. Po francoski zasedbi slovenskih krajev je bilo cepljenje uzakonjeno in obvezno tudi v Ilirskih provincah. Za uspešno cepljenje so zdravniki prejemali od oblasti denarno nagrado, cepljeni pa uradno potrdilo o cepljenju. Stroške vakcinacije je ilirska uprava pokrila s taksami za poroke in pse. Ljubljana je bila tisti čas v središče tudi zaradi preventivnega delovanja. Kranjska dežela je opravljala obvezno vakcinacijo deset let pred drugimi habsburškimi deželami in to v praksi, ne le na papirju. Zagreb, Karlovac, Reka in Trst so dobivali vakcino iz Ljubljane in z Dunaja. Očiten rezultat vakcinacije je bila znižana obolevnost in smrtnost prebivalstva.
Četudi je bil Kern kirurg, mu je bila higiena, torej preventiva vselej v ospredju. Na to kaže njegovo neprestano povdarjanje potrebe po snagi, o čemer je veliko govoril v času okoli 1800. Dejal je, da malo kirurgov ve, da je za gladko celjenje ran glavni pogoj snaga – higiena. Vse kar je poznala že Hipokratova doba: čiščenje rok in operacijskega polja, pravilno obliko orodja, da ga lahko dobro očistimo, celo dezinfekcijska sredstva, si je morala kirurgija v prvi polovici 19.stoletja, po vmesni pozabi, na novo pridobiti. In dr.Vincenc Kern ima za vse uspehe na teh področjih neprecenljive zasluge. Med velikimi borci za napredek higienskih razmer, za higiensko ureditev zgradb in naselij ter preskrbe s pitno vodo in za preprečevanje epidemij koz s cepljenjem so bili zdravniki: dr.Alojzij Valenta, dr.Viljem Kovač, dr.Avelin Roblek, dr.Blaž Hafner, dr.Viljem Lipič, dr.Franc Ambrožič, dr.Ivan Kopriva . 19.stoletje je prineslo še mnoga nova odkritja in spoznanja. Izreden vzpon in razvoj bakteriologije je prinesel izjemne praktične koristi tudi v preventivno medicino. Spoznavanje povzročiteljev nalezljivih bolezni, odkritja in uporaba mnogih cepiv, novi pogledi na področju asepse in antisepse, vse to novo in napredno, je naletelo na slovenskih tleh na plodna tla in doživljalo razvoj in izpopolnjevanje. Preventivna medicina je postajala vedno bolj pomebna in se je hitro in močno razvila. Prva zakonska določila o zatiranju nalezljivih bolezni segajo v začetek 18.stoletja. Do 1848 so bili vsi predpisi le v nemškem jeziku, leta 1895 pa je bila izdana prva odredba o preprečevanju nalezljivih bolezni v slovenščini in leta 1880 prvi zakon o preprečevanju in zatiranju nalezljivih bolezni. Tako je država prevzela skrb za narod in njegovo blagostanje.
Prva svetovna vojna je poleg trpljenja, bolečine in  smrti prinesla tudi spremembe, ki so vodile v napredek. Slovenskim deželam je prinesla nov način varovanja ljudskega zdravja z ustanovitvijo ustanov, ki so skrbele za preventivo. V Sloveniji, tedanji Dravski banovini so bile ustanovljene higienske in socialno-medicinske ustanove.

V Ljubljani je bil leta 1923 ustanovljen Higienski zavod, ki se je 1925 združil z Bakteriološko postajo, ki je potem deloval kot enoten zavod s tremi oddelki.

Po drugih krajih so bile ustanovljene ustanove kot so zdravstveni dom, šolska poliklinika, ambulanta za kožne in venerične bolezni. Higienske, epidemiološke kakor tudi socialno-medicinske dejavnosti

so si utirale svoje mesto v medicini, se razvile in si ustvarile pogoje za uveljavljanje idej preventivne medicine v najširšem smislu, tako da so presegle okvire medicine. Okviri, ki so bili postavljeni z ustanovami, so postali pretesni. Vse bolj je bilo potrebno izmenjavanje in glasno posredovanje stališč, usmeritev in strategije na področju preventive.

Nujno je bilo interdisciplinarno nastopanje. Za uspešnejše strokovno delo in za pridobivanje možnosti za odmevnejše delovanje je bila 30.3.1974 na Bledu ustanovljena SEKCIJA ZA PREVENTIVNO MEDICINO Slovenskega zdravniškega društva. Ustanovni občni zbor je izvolil upravni odbor. Prvi predsednik je postal prim.dr.Srečko Koren, podpredsednik dr.Karol Senker, Anton Židanik, dr.med., prvi in Katarina Schlamberger, dr.med., drugi tajnik. Člani odbora so skrbeli za povezavo s (z):

• Medicinsko fakulteto: prof.dr. Ivan Bonač,
• Republiškim sekretariatom za zdravstvo in socialno varstvo: mag.dr.Dominik Komadina,
• slušatelji podiplomskih tečajev za zdravnike in stomatologe: mag.dr.Aljonka Češarek in dr.Peter Zlatner,
• službo sanitarne inšpekcije in higiensko-epidemiološko službo: dr.Dušan Mis,
• strokovno komisijo SZD: dr.Karol Senker,
• komisijo za informacije SZD: Dunja Piškur-Kosmač, dr.med.

Postavljene so bile naslednje prioritetne naloge: posredovanje stategije na področju preventivne medicine v nastajajočo zakonodajo, aktivno sodelovanje pri programiranju zdravstvenega varstva in določanju prioritetnih nalog, vključevanje na vseh nivojih strokovnega izobraževanja in izpopolnjevanja.

Princip delovanja sekcije je upoštevanje interdisciplinarnosti na področju javnega zdravja in koordinacija aktivnosti pri uveljavitvi strategije varovanja in ohranjanja zdravja ljudi. Sekcija je svoje delovanje predstavljala na rednih strokovnih srečanjih, kjer je bila obravnavana aktualna problematika in posredovana strategija razvoja in doktrine. V prelomnih obdobjih kot so bila osemdeseta in devetdeseta leta, ko je obakrat nastajala nova zakonodaja in se je spreminjala organiziranost na področju zdravstva, je sekcija  odigrala ključno vlogo pri opozarjanju na prioritete na področju javnega zdravja. Z nastankom slovenske države pa je prevzela tudi ključno vlogo pri odgovornosti za posredovanje in koordinacijo stroke – javnega zdravja – v slovenskem prostoru in njeno povezavo preko meja.