]]>]]>
Organizatorji:
Slovensko zdravniško društvo,
Sekcija za klinično mikrobiologijo in bolnišnične okužbe in
Sekcija za preventivno medicino ter
Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani
prof. dr. Alojz Ihan, dr. med. in prim. doc. dr. Alenka Kraigher, dr. med.
Cepljenje se je na slovenskem začelo takoj po odkritju cepiva proti črnim kozam, okoli leta 1800. Do prenehanja tega cepljenja je preteklo kar 180 let. Pred 2.svetovno vojno, leta 1937, smo pričeli še s cepljenjem proti davici. Cepljenje, ki mu je bila vselej namenjena velika pozornost, se je močno razmahnilo od šestdesetih let prejšnjega stoletja dalje.
Zahvaljujoč cepljenju, sedaj mnogih nalezljivih bolezni, zaradi katerih so otroci in odrasli težko zbolevali, postali invalidi in umirali, pri nas danes ne srečamo več.
Mnogi se še spominjajo epidemije otroške paralize, ko so starši trepetali zaradi strahu, da bi njihovi otroci zboleli za to težko boleznijo, ki povzroča trajno invalidnost. V veliki epidemiji, ki je zajela celo Evropo, smo tudi pri nas zabeležili okoli 150 zbolelih za otroško paralizo. V letih od 1946 do 1962 je zaradi otroške paralize umrlo 96 bolnikov, mnogo več je postalo trajnih invalidov. Veliko olajšanje je prineslo odkritje cepiva in uvedba cepljenja za vse otroke, tako, da sedaj že več kot 30 let otroške paralize nimamo več.
Davice se gotovo še mnogi spominjajo, saj je bila bolezen, zaradi katere so morali v bolnišnico ali pa je kateri izmed sorodnikov umrl zaradi toksičnega učinka zahrbtne bakterije.
Že več kot 40 let je preteklo odkar smo v Sloveniji zabeležili zadnji primer davice in zaslugo za to ima cepljenje. Prav to nas je rešilo tudi pred vnosom davice iz bivših držav Sovjetske zveze, kjer je pred nekaj leti vihrala epidemija, v kateri je zbolelo okoli 150.000 ljudi in 8000 bolnikov umrlo.
Povzročitelj tetanusa, ki je stalno prisoten v zemlji in prahu ogroža v primeru poškodbe ali rane vsakogar, ki ni cepljen. Zahvaljujoč cepljenju že več desetletij ne poznamo tetanusa novorojenčkov, žal pa za tetanusom pri nas še vedno zbolijo in tudi umrejo strejši od 65 let, ki jim ni bila pravočasno ponujena priložnost, da bi se zaščitili s cepljenjem.
Zadnjih deset let pri nas nimamo ošpic, bolezni, ki še vedno pesti številne, tudi sosednje, Evropske države, v katerih delež cepljenih proti ošpicam ni tako visok kot pri nas.
Program cepljenja v Sloveniji ima zelo visoko prioriteto. Slovenski parlament je sprejel Zakon o nalezljivih boleznih, s katerim je določil varovanje pred nalezljivimi boleznimi s cepljenjem.
Najpomembnejše pri tem je, da je cepljenih proti določeni bolezni dovolj veliko število ljudi, da povzročitelji prenehajo krožiti, saj necepljeni predstavljajo nevarnost za sebe in druge. Malo je držav, kjer so cepljenja tako kot pri nas, za vse otroke brezplačna.
Zelo pomembno je tudi ozaveščanje o pomenu cepljenja v vseh starostnih obdobjih s povdarkom na pomembno vrednoto oziroma etični princip naše civilizacije, imenovan dolžnost varovanja svojega zdravja, zdravja drugih in skrbi za splošno dobro.
Izkušnje kažejo, da so cepljenja prinesla ne le za posameznika, temveč za vse človeštvo ogromno koristi. Napačno pa bi bilo sklepati, da smo bitko z nalezljvimi boleznimi že dobili. Zaradi velike mobilnosti ljudi in blaga, čedalje večjega števila ljudi z okrnjeno imunostjo in nagle rasti odpornosti mikrobov proti antibotikom, se bomo vse teže spopadali z nevarnimi okužbami.
Kljub temu lahko z optimizmom zremo v prihodnost, saj nas v to prepričuje nenehno stremljenje za razvojem novih cepiv proti nalezljivim boleznim.
S cepljenjem nam je že uspelo izkoreniniti nevarne nalezljive bolezni, zato je zdaj naša naloga, da z znanjem, učinkovitim komuniciranjem in podprto z znanstvenimi dokazi kljubujemo oviram in nadaljujemo po začrtani poti ter tako zaščitimo tudi otroke naših otrok.
]]>